Filter

 

Otrok in knjiga 31/59 (2004)

Poudarjeno

Meja med osrednjimi literarnimi tokovi in mladinsko književnostjo se zdi morda jasno začrtana, vendar so jo le redki literarni teoretiki uspeli definirati, čeprav so mnogi – vključno z menoj – poskušali (glej Shavitt, 1986; Hunt, 1991; Nodelman, 1992; Nikolajeva, 1996 & 1998a). Medtem ko E. M. Forster (1995, str. 44) trdi, da mora »pisatelj, ki je tudi sam človek, do svoje tematike čutiti določeno naklonjenost, kar za druge umetnostne zvrsti ni značilno«, v mladinski književnosti take naklonjenosti pravzaprav ni, ker je tu tematika – otroštvo – pisateljevemu izkustvenemu svetu tuja, čeprav so bili seveda tudi pisatelji nekoč otroci. Pojmi kot so otroštvo, odraščanje, rojevanje in umiranje v mladinski književnosti odražajo mnenja odraslih, ki ustrezajo – ali pa tudi ne – dejanskemu položaju in doživljanju resničnih otrok v resnični družbi (Lesnik- Oberstein, 1994). V številnih študijah mladinske književnosti naletimo na mnenje, da je otroštvo nekaj, kar je za odrasle nepovratno izgubljeno, in da jim literarni svet vzbuja varljivo upanje, da je njihovo izgubljeno Arkadijo še vedno moč obuditi. Za nekatere kritike, ki se s to teorijo ne strinjajo, mladinska književnost ni namenjena mladim bralcem, ampak je neke vrste pripovedniška terapija za razočarane odrasle. Ta pogled naprimer zagovarja Jacqueline Rose v svoji znani študiji Primer Petra Pana ali nemožnost otroške literature /The case of Peter Pan, or the impossibility of children’s literature (1984)/; zdi se ji bolj ali manj samoumevno, da resnična komunikacija med odraslimi pisatelji in otroškimi bralci ni ne potrebna ne možna. To provokativno in sporno teorijo bom podrobneje obdelala v nadaljevanju.

Iz prispevka: Odraščanje: Dilema otroške književnosti (Maria Nikolajeva)


« Nazaj na predstavitev revije

Kazalo

Vsebina ni na voljo.
Otrok in knjiga 31/59 (2004) Prelistaj Izšlo z denarno pomočjo JAK RS.