Filter

 

Dialogi 49/3–4 (2013) Biti neodvisen v kulturi?

Poudarjeno

Koliko svobode in neodvisnega pogleda dopušča historizacija piscev o gledališču? Nedavno zamenjana nadzornica NLB iz Nizozemske je bila jasna: v Sloveniji ni mogoče biti neodvisen. Česar ni izrekla, lahko dodamo sami: vselej si nekogaršnji, nekomu pripadaš in sam določiš mero, v kateri pristaneš na slovo od samega sebe. Strašljiva situacija, ki pa je zelo običajna v slovenskem vsakdanu. Med (še tako dobronamernimi) poznavalci, ki bi želeli prispevati k določanju kanona, se takoj vname boj za interpretacijo; enoglasen konsenz je pri ustvarjanju krogov etabliranosti komaj mogoč. Vsakemu uredniku bodo bližje določene pisave, in to svobodo je nujno dopustiti. Po drugi strani pa namen tokratnega zbornika ni bilo odbiranje avtorjev, pred katerimi je treba sneti klobuk, pač pa odkrivanje besedil, ki navdušijo zahtevnega sodobnega bralca ali v novem kontekstu ponovno pokažejo na avtorje, ki so jih pragmatizmi že umaknili v pozabo. Struktura knjige pokaže nov prostor, ki je odmaknjen od diktata. Očitku o ideologizaciji tega početja se je tako rekoč nemogoče ogniti. Ko takšen projekt nastane, se v Sloveniji vzpostavi tekma v iskanju vprašljivih aspektov. Enako se zgodi pri selektorstvu kot drugi obliki skrbništva umetnosti. Dejstvo, da se je vloga selektorja v zadnjih letih »pomladila«, selektorju ne pomaga. Tako se mirno zgodi, da žirija samopašno očita selektorju nereprezentativen izbor, a logike izbora ne poskusi (jo sploh zmore?) doumeti. Člana žirije, ki prihajata iz tujine, ne pokažeta interesa po seznanitvi z vsebino postavitev slovenskih besedil, ki jih gledata zgolj ’pro in contra’. Selektor stori najbolje, če se vnaprej pripravi na hladen tuš. Tudi tisti, ki se strinjajo, bodo umolknili. Nihče od oponentov svojih ugovorov seveda ne zapiše, saj so argumenti trhli. Lahko pa se žirija distancira od izbora tudi tako, da osrednje nagrade ne podeli. Ali se oglasi užaljeni avtor, ki ne sprejme neuvrstitve med elito, selektorja pa pošlje v kot. Tudi zato je način današnjih gledaliških kritik analiza, ki pacifistično zaobide konflikt in se z njo ne bo šel bost nihče. Čudenje, zakaj danes ni več tako vibrantnih polemik kot nekoč, je odveč. Kritične besede ostanejo dostikrat neizrečene, taktično pogoltnjene – četudi umetniki pričakujejo vsebinsko kritiko, kjer nekdo z imenom in priimkom argumentirano zapiše, ali in zakaj je bil nekdo dober ali slab. Včasih preprosto ni dovolj biti analitičen in se izogibati postavljanju stvari na pravo mesto.

Iz prispevka: Biti neodvisen v ’sektorju prihodnosti’ (Primož Jesenko)


« Nazaj na predstavitev revije

Kazalo

Uvodnik
  • Primož Jesenko:

    Biti neodvisen v ’sektorju prihodnosti’

    PDF več
    Ključne besede:

    kultura, gledališka kritika, gledališče, slovenska teatrologija



Pogovor
  • Tomi Janežič:

    »Čehov ni v tem ali onem liku, Čehov je povsod.«

    PDF več
    Ključne besede:

    gledališče, Anton Pavlovič Čehov, gledališko ustvarjanje, gledališke predstave


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 3530075)

Razprave
  • Marina Gržinić:

    (Neinstitucionalno) gledališče in izredno stanje

    PDF več

    Izvleček:

    Od leta 2001 naprej in tudi že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je izredno stanje postalo del vsakega dela družbe, čemur je sledila - privatizacija. Vse, kar se dogaja danes, je posledica tovrstne privatizacije, ko nobena stvar ni več izvzeta. V primeru, ko umetniško delo ni več alternativa zakonu, temveč postane »drugi zakon«, se odpira polje, v katerem norme, merila in kriteriji izgubijo svoj pomen.

     

    Čeprav bi izraz »izredno stanje« lahko v primeru slovenskega sodobnega gledališča uporabili za oznako (finančnih in prostorskih) pogojev delovanja neinstitucionalnega gledališča

    in neinstitucionalne slovenske umetnosti od leta 1991 naprej, ga v tem tekstu uporabljamo

    za oris logike delovanja sodobne umetnosti danes. Izhajamo iz pojmovanja izrednega stanja, kakor ga opredeljuje Giorgio Agamben, ki kot najbolj eksplicitno zadevo izrednega stanja izpostavi mejo, ki je prag neodločnosti med demokracijo in absolutizmom. Torej se

    izredno stanje umešča na meji (je ta meja) med pravnim in političnim. Če pa smo zares natančni, gre za raziskavo »nikogaršnje zemlje« med zakonom in politiko. Takšen stroj z izpraznjenim jedrom pa ni neučinkovit, nasprotno je dejaven, kot zapiše Agamben, od prve

    svetovne vojne do danes. Izredno stanje ima neposredno biopolitični pomen, saj predstavlja družbeno in politično strukturo, v kateri zakon obkroža živa bitja s pomočjo mehanizma začasne ustavitve njihovega življenja ali odgoditve življenja (če razumemo dogodek kot

    potencialnost). Nekaj podobnega pa lahko rečemo tudi za sodobno umetnost: tudi ta je danes paradigmatični biopolitični stroj.

    Ključne besede:

    filozofija umetnosti, gledališče, biopolitika, nekropolitika, izredno stanje, M. Foucault, G. Agamben, A. Mbembe, biopolitika, nekropolitika, JJJ


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 3530331)
  • Aldo Milohnić:

    Radikalni amaterizem

    PDF več
    Prevod:

    Andrej Zavrl, Jean McCollister


    Izvleček:

    Avtor oriše primer ameriškega umetnika in aktivista Steva Kurtza, ki je bil sodno preganjan,

    ker je želel seznaniti prebivalstvo s podatki o gensko spremenjeni hrani in o interesih kapitala in vojske, da bi si podredila in nadzirala biotehnološke raziskave v državi. Kurtz je

    primer »javnega amaterja« – umetnika, aktivista ali katere koli druge družbeno angažirane

    osebe, ki problematizira utrjene obrazce v umetnosti, znanosti, politiki. Avtor zatem vpelje

    razlikovanje med amaterjem in diletantom na primeru Brechtovega fragmenta o proletarskem gledališču. Za Brechta je amaterizem pozitivni pojem, oznaka za obliko gledališča, ki

    zraste iz »posebnega stališča in posebne namere«. Po drugi strani pa Brecht z diletantizmom

    označi umetnostne prakse, ki ne zmorejo razviti lastnih pristopov in navadno zgolj (neuspešno) posnemajo poklicne umetnike. Izhajajoč iz te Brechtove zastavitve, avtor predlaga

    tezo, da so bile jugoslovanske amaterske (ne diletantske) umetnostne in kulturne prakse v

    drugi polovici 20. stoletja (neoavantgarda v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih

    letih, alternativna kultura v osemdesetih letih) protiutež državno podprtega profesionalizma tedanjih kulturniških elit. Za avtorja je potencialna radikalnost amaterizma v samoidentifikaciji akterjev s pozicijo amaterja, ki se upira profesionalnemu elitizmu kulturnega establišmenta.

    Ključne besede:

    amaterstvo, radikalizem, proletarsko gledališče, radikalni amaterizem, diletantizem, javni amater, neoavantgardna umetnost, alternativna kultura


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 3529819)
  • Barbara Orel:

    Gledališče, spomin in novi panoptikon

    PDF več

    Izvleček:

    Članek obravnava razmerja med gledališčem, ustvarjanjem spomina in internetom v projektu Camillo Janeza Janše. K preiskovanju gledališča kot aparata spomina ga je spodbudilo

    Gledališče spomina Giuglia Camilla, v katerem je renesančni polihistor vizionarsko napovedal internet. Umetnost spomina je obravnavana v odnosu do vizualnega reda interneta,

    ki vzpostavlja novi panoptikon, to je sistem vseprisotnega nadzora in izpostavljenosti omniprezenčnemu pogledu Drugega. Janša ga je v devetdesetih letih obravnaval z vidika represivnih mehanizmov (totalitarnega) nadzora, desetletje pozneje pa v njem prepoznava

    tudi okolje osvoboditve in kreativnih sodelovanj. Razprava pokaže, da je oblikovanje spomina v novem panoptikonu rezultat kompleksnih povezav, ki izhajajo iz nenehnih pogajanj

    med dvema vrstama pogledov: pogleda, ki gledalca popolnoma vsrka v prizor (tako kot

    Barthesov punctum) in pogleda, ki ga gledalec vrši v polju svoje lastne zaznave, ko tudi

    sam postane del spektakla (soroden je Sartrovemu voajerju, ki ga preseneti pogled

    Drugega).

    Ključne besede:

    gledališče, spomin, internet, panoptikon, Giuglio Camillo, Janez Janša


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 3529563)

Branje
  • Manka Kremenšek Križman:

    Zgodbe

    PDF
  • Metod Češek:

    Čas velikih zgodb je mimo

    PDF
  • Robert Simonišek:

    Odlomek iz romana

    PDF
  • Lučka Zorko:

    Hiša

    PDF

Kulturna diagnoza/ Knjige
  • Pia Brezavšček:

    Bil je nekoč Slovenec v Ameriki

    PDF več
    Ključne besede:

    Louis Adamič, Resnica o Los Angelesu, recenzija


  • Robi Šabec:

    Črni madež domače politične elite

    PDF več
    Ključne besede:

    Matej Šurc, Blaž Zgaga, V imenu države


  • Matic Majcen:

    Razpad Jugoslavije na filmu

    PDF več
    Ključne besede:

    Pavle Levi, Razpad Jugoslavije

    na filmu, estetika, ideologija, jugoslovanski film, postjugoslovanski film, recenzija



Kulturna diagnoza/ Filmi
  • Marko Golja:

    Zelo simpatičen film o najpomembnejši stvari v življenju

    PDF več
    Ključne besede:

    Srečen za umret, Matevž Luzar, slovenski film, recenzija


  • Katja Čičigoj:

    Razbite kamere – materialni dokument dogajanja in estetski princip dokumentiranja

    PDF več
    Ključne besede:

    5 razbitih kamer, 5 Broken Cameras, film, Emad Burnat, Guy Davidi, Palestina, Izrael, Francija, Nizozemska, recenzija


  • Leonora Flis:

    Teatralni ples (izpraznjene?) ljubezni

    PDF več
    Ključne besede:

    Čudežu naproti, To the Wonder, ameriški film, Terrence Malick, recenzija



Kulturna diagnoza/ Gledališče
  • Primož Jesenko:

    Kristin, ujeta v fragmente stvarnosti

    PDF več
    Ključne besede:

    August Strindberg, Gospodična Julija, Berlin, 10. Festival svjetskog kazališta Zagreb



Summary
Dialogi 49/3–4 (2013) Prelistaj Izšlo z denarno pomočjo JAK RS.