Časopis za kritiko znanosti 44/263 (2016) Glasba v primežu med fenomenologijo in sociologijo

glasba, muzikologija, fenomenologija, sociologija glasbe

Izvleček:

Epistemološko in metodološko gledano se je pri razumevanju glasbe mogoče oprijeti precej raznolikih perspektiv, kar je povezano s precej izmuzljivo definicijo tega, kar poimenujemo glasba. Glasba najprej obstaja v obliki valovanja, torej kot fizikalno-akustična dimenzija, ki doseže poslušalčevo/sprejemnikovo uho. V trenutku »sprejemanja« glasbe se sproži človeški nevropsihološki mehanizem, katerega končna posledica je, da v osnovi fizikalni količini na koncu v procesu semioze glasbi pripisujemo pomene, ki močno presegajo njene osnovne, fizikalne lastnosti. V zgodovini proučevanja glasbe so se periodično menjavale metodologije, ki so postavljale v središče zdaj eno (fenomenološko-analitično, sociološko-kulturološko, psihološko) in zdaj spet drugo perspektivo, medtem ko avtor prispevka zagovarja misel, da je za celovito dojemanje glasbe treba uporabljati tudi vsa različna metodološka izhodišča, pri čemer je treba glasbo razumeti kot dvostranski proces: mogoče je opazovati »pot«, ki vodi od njenega nastanka do kreiranja sprejemnikovega pomena, ali pa začeti pri zadnjem in ga povezovati z intencionalnostjo avtorja glasbe.

muzikologija, fenomenologija, sociologija glasbe, psihologija glasbe, akustika, semantika glasbe

Izvleček:

Članek opazuje smiselnost v naslovu publikacije postavljene dialektično zaostrene izbire med fenomenološkim in sociološkim opazovanjem glasbe. Na podlagi obravnavanega zgodovinskega primera poskuša pokazati, da epistemološke težave z glasbo, ki se pri podrobnejšem pogledu izkažejo za težave percepcije glasbe, niso novost. Skozi drugačen zgodovinski položaj poskuša opozoriti na preddoločenost posameznih dejavnosti v glasbeni kulturi s sposobnostmi posameznika in njegovega razvijanja »glasbenih možganov«, kar v enačbo vključuje čedalje hitreje razvijajočo se nevropsihologijo ter zmanjšuje uporabnost analize s pomočjo idealnih tipov. Po drugi strani pa poskuša opozoriti tudi na posledico recepcijskega primanjkljaja, ki se kaže v površnem ali predvsem kulturno zaznamovanem razumevanju pojma glasba. Na njem temelječe rešitve se po pravilu izkažejo kot nezadostne pri soočenju z glasbenimi fenomeni drugih časov ali kulturnih okolij. Zato rešitev epistemoloških vprašanj vidi v ohranjanju fenomenološko-sociološkega primeža, ki sistemsko uravnotežuje znanstveno opazovanje glasbe.

muzikologija, glasba, epistemologija, ontologija, nevropsihologija, estetika

Izvleček:

Ideja emancipirane instrumentalne glasbe, porojena v kontekstu lepih umetnosti, je oblikovala

zahtevo po razumevanju glasbe, ki jo v idealizirani podobi oblikuje osamljen nerazumljen genij.

Skrito bistvo umetnikove izpovedi more razumeti le kongenialna duša, ki v umetnosti najde prikrite

kode njenega estetskega bistva. Sistem lepih umetnosti obenem postavi za temeljno predpostavko

možnost zaobjetja estetskega bistva v neposredni izkušnji, »popolnost čutne zaznave« (»perfectio

cognitionis sensitivae«). Vendarle je jasno, da umetnostnih sodb nikoli zares ne opredeljuje le neposredna čutna zaznava, saj je nezanesljiva, nepopolna in določena s preštevilnimi (ideološkimi, socialnimi, historičnimi, estetskimi itd.) dejavniki, zato potrebuje kritični pretres. Hkrati pa spoznanje

teh mehanizmov zagotavlja le delno razumevanje umetnosti, saj zanemarja predmet estetske kontemplacije. Zato je nujna refleksija sistemov »razumevanja glasbenega razumevanja«, torej širša hermenevtska analiza vpetosti glasbe v referenčni kontekst, v katerem se tvorijo glasbeni pomen, smisel, užitek in vrednost.

glasbena estetika, pomen v glasbi, estetska vrednost, glasbena hermenevtika

Izvleček:

Članek ponuja fenomenološki pogled na improvizirano glasbo, glasbeno prakso, ki je pogosteje

predmet sociologije glasbe. V socioloških člankih je vprašanje glasbe v družbi praviloma postavljeno pred vprašanja družbenosti v glasbi sami, zato lahko nanje poskusimo odgovoriti s fenomenološko analizo improvizacijskega momenta. Avtor poskusi to storiti z razločevanjem med improvizacijo

in kompozicijo, pri čemer se izkaže, da je razlika med njima tudi razlika med subjektivnim, notranje

zaznanim časom in med spominsko časovno reprodukcijo – improvizacija slavi vživetost v čas življenja, ki je tudi čas žive družbe, kompozicija pa svojo invencijo najde tudi v sprožanju spominskih

asociacij.

glasba, improvizacija, kompozicija, fenomenologija, čas

Izvleček:

Prispevek sopostavlja tri ravni dojemanja glasbe – muzikološkega, filozofskega, sociološkega – kakor jih je mogoče izluščiti iz Adornovih intelektualnih izvajanj, pri čemer postavlja tezo, da je princip, ki je na delu na teh treh ravneh, isti in razberljiv prek analize logike, ki je na delu v primeru Beethovnove forme sonate, Heglove dialektike in Marxovega razrednega boja.

glasba, razredni boj, Adorno, Hegel, Marx, Adorno, Marx, Hegel, Beethoven, dialektika, razredni boj