Filter

 

Borec 66/703–705 (2014)

Poudarjeno

Prvega maja 2004 je Evropska unija sprejela osem novih članic – toda v kakšni »Evropi« so se te znašle? Ko so me mesece pred vstopom Slovenije v EU tuji novinarji spraševali, kaj bo Slovenija doprinesla k Evropi, sem takoj nedvoumno odgovoril: Nič. Slovenska kultura je namreč obsedena s predstavo, da smo – četudi mali narod – kulturna velesila. Da posedujemo nekakšno »agalmo«, globoko skriti zaklad kulturnih mojstrovin, čakajoč na priznanje širnega sveta. Toda ta zaklad je morda preveč krhek, da bi ga nedotaknjenega izpostavili prepihu mednarodne konkurence; zanj velja podobno kot za stare rimske freske v tistem krasnem prizoru iz Fellinijevega Rima, ki začnejo bledeti v hipu, ko jih oplazi dnevna svetloba. Vendar tak narcisizem ni slovenska posebnost. Njegove izpeljave obstajajo vsepovsod po Vzhodni Evropi: demokracijo tu bolj cenimo, saj smo se morali pred kratkim zanjo boriti, niso nam pustili, da bi jo imeli za samoumevno. Poleg tega tukaj še vedno vemo, kaj je resnična kultura, ni nas pokvarila poceni amerikanizirana množična kultura. Če opustimo fiksacijo na skriti nacionalni zaklad, s tem nikakor ne impliciramo etničnega sovraštva do samega sebe. Poanta je zelo enostavna in neizprosna: vsi slovenski umetniki, ki so ustvarili relevantno delo, so bili v določenem trenutku primorani »izdati« svoje etnične korenine – bodisi z izstopom iz prevladujočega toka v kulturi bodisi s tem, da so zgolj zapustili državo za določen čas in živeli recimo na Dunaju ali v Parizu. Enako velja za Irsko: ne le, da je James Joyce zapustil svoj dom, da bi napisal Ulikses, mojstrovino o Dublinu, tudi W. B. Yeats, pesnik irskega narodnega preporoda, je leta preživel v Londonu. Največja nevarnost za nacionalno tradicijo so njeni lokalni varuhi, ki strašijo pred nevarnostmi tujih vplivov. Poleg tega se slovensko prepričanje o lastni kulturni superiornosti dopolnjuje s pokroviteljskim klišejem o vzhodnoevropskih postkomunističnih državah kot zaostalih revnih sorodnikih, ki pa jih bo družina znova sprejela medse, če se bodo primerno vedli. Spomnimo se medijskih odzivov na parlamentarne volitve v Srbiji leta 2003, ko so nacionalisti pridobili glasove – to je bilo sprejeto kot znak, da Srbija še ni pripravljena na Evropo. Podoben proces se je odvil v Sloveniji: že samo dejstvo, da so nacionalisti zbrali dovolj podpisov za razpis referenduma o gradnji džamije v Ljubljani, je dovolj žalostno, toda to, da je večina prebivalcev prepričanih, da je treba prepovedati gradnjo džamije, je še bolj žalostno dejstvo.

Iz prispevka: Kaj hoče Evropa? (Slavoj Žižek)


« Nazaj na predstavitev revije

Kazalo

Arhivi spomina
  • Dario Mattiussi:

    Italijanska koncentracijska taborišča za slovenske in hrvaške civiliste: zgodba o tragediji za domačim dvoriščem in o razlogih za dolgo tišino

    PDF več
    Prevod:

    Tomaž Jurca


    Izvleček:

    Ni skrivnost, da je Italija zgolj delno poravnala svoje račune, povezane s fašističnim režimom in Mussolinijevimi

    vojnami. Italijanska koncentracijska taborišča za slovenske in hrvaške civiliste so popolnoma

    izrinjena iz političnih razprav v Italiji, tudi v medijskih odzivih ob uradnih slovesnostih in navzočnosti

    visokih državnih funkcionarjev to tematiko vedno hitro pometejo pod preprogo. Italijansko zgodovinopisje

    je to tišino odpravilo šele v zadnjih letih, čeprav z zelo široko zastavljenimi deli, gotovo pa je na

    področju raziskovanja, ki tako natančno proučuje civilno zavest dežele, še veliko neraziskanega in neobdelanega.

    Seveda govorimo o dolgem procesu, ki ga ovira tudi izpuščanje koncentracijskih taborišč

    v šolskih učbenikih. Še posebej v naših obmejnih pokrajinah pa bi bilo treba o tej tematiki razločneje

    spregovoriti tudi zato, ker v italijanskih koncentracijskih taboriščih niso bili zaprti samo ostareli, ženske

    in otroci, deportirani z območij vojaške zasedbe ali pokrajin, ki so bile priključene Italiji takoj po napadu

    na Jugoslavijo. Med omenjenimi deportiranci je bilo tudi veliko italijanskih državljanov slovenskega in

    hrvaškega porekla z vzhodnih področij. Gre za osebe, katerim so do sedaj v resnici odrekali tudi spomin

    na preživeto trpljenje. Obuditi ta spomin in z njim seznaniti javno mnenje v Italiji in še posebej mlajše

    generacije je državljanska dolžnost. Ne gre zgolj za priznanje takratnim žrtvam, ampak za moralno zavezo,

    ki zadeva vse nas in nam lahko odmeri korak na poti k demokraciji, ki ga je ta država zmogla narediti

    v zadnjih letih brez razlikovanja politične pripadnosti.

    Ključne besede:

    italijanska fašistična koncentracijska taborišča, zamolčana zgodovina,

    javno mnenje, revizionizem, šolski učbeniki, meddržavni odnosi


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 280680960)
  • Boris Gombač:

    Zakaj raziskovati taborišča danes?

    PDF več

    Izvleček:

    Članek obravnava globalnejše kontekste in razloge treh mednarodnih projektov o razredni in nacionalni

    zgodovini Primorja: prvi je bil Il mosaico giuliano – Primorski mozaik, s katerim smo želeli okrepiti sobivanje

    na zahodni meji. Drugi projekt, L’internametno nei campi di concentramneto italiani – Internacije

    v italijanskih koncentracijskih taboriščih, je obravnaval agresijo na Jugoslavijo leta 1941. Tretji projekt,

    Quando morì mio padre – Ko je umrl moj oče, pa je obravnaval otroke in ženske v internaciji.

    Od leta 1992, ko je Slovenija uresničila svojo suverenost, do leta 2004, ko je vstopila v Evropsko unijo,

    so se okrepili poskusi raznih revizij polpretekle zgodovine. Namen tega je bil izterjati od nove države Slovenije

    niz odprtih računov, ki jih je mednarodna skupnost izstavila od podpisa pariške mirovne pogodbe

    in avstrijske državne pogodbe naprej. Šlo je za »popravo krivic« Italijanom in Nemcem, ki so po drugi

    svetovni vojni odšli iz države, ter za denacionalizacijo, ki bi jim povrnila po vojni odvzeto premoženje.

    Te zahteve so potekale vzporedno z družbeno revizijo, medtem ko sta se sprememba mednarodnih pogodb

    in zahteva po novem pisanju zgodovine opirali na zgodovinsko revizijo. Ta je bila po mnenju rekonkviste

    nujna zaradi enačenja slovenske zgodovine s tisto, ki so jo širili v Evropi po padcu berlinskega

    zidu. Nasprotno pa so alternativna okolja nekaterih tujih univerz in inštitutov (v našem primeru beneška

    univerza Ca’Foscari in Raziskovalno-zgodovinski inštitut Leopolda Gasparinija z Gradišča ob Soči) že

    na prelomu iz 20. v 21. stoletje načrtovala protiofenzivo stroke nad družbeno revizijo dosežkov socialne

    države. Družbeno naravnani projekti, h katerim so povabili tudi nas, so z vključevanjem teorij o razvoju

    socialne države v času globalizacije in neoliberalizma želeli ugotoviti vzroke za ogrožanje marginalnih

    družbenih skupin, migrantov in žrtev socialno razslojene družbe. Kot predstavnikom države v tranziciji

    so nam namenili raziskavo, ki naj bi poiskala vzroke za drsenje socialnih pravic v brezno pozabe. Sodelavci

    v tem projektu smo posegli po zgodovini in vstopili v projekt z analizo znašanja okupacijskega sistema

    nad ženskami in otroki v ekstremnih razmerah druge svetovne vojne v Sloveniji. Ta študija primera je

    pokazala, da so bili v verigi prizadetih kot najšibkejši člen največje žrtve prav otroci in ženske v koncentracijskih

    taboriščih. S temeljno zgodovinsko in političnoekonomsko primerjavo pa smo pokazali, da so

    današnji vzroki za italijanska, grška in španska taborišča za migrante le produkt zakonitosti imperializma

    in kapitala. Tako morajo otroci in ženske tudi danes, podobno kot že takrat, plačevati najvišji davek nepravičnemu

    svetovnemu redu. Obe skupini vežejo mnoge vzporednice, ki izhajajo bodisi iz osnov rasizma

    bodisi iz politike kršenja človekovih pravic, le da danes ideologijo večvrednosti nadomešča ideologija

    družbene revizije socialnih pravic.

    Ključne besede:

    politična ekonomija, zgodovinski revizionizem, fašizem, rasizem, razredna

    in nacionalna zgodovina Primorja, koncentracijska taborišča, (post)kolonializem, (neo)imperializem,

    neoliberalizem, migracijske politike.


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 8899936)
  • Metka Gombač:

    Arhivsko gradivo iz obdobja druge svetovne vojne v Arhivu Republike Slovenije

    PDF več

    Izvleček:

    V desetletjih po drugi svetovni vojni je arhivistika doživela velik razvoj. Arhivi, ki so za zgodovino neprecenljiv

    vir znanja in dokazovanja, so postali aktualni in pomembni spremljevalci vsakdanjega življenja.

    Arhivsko gradivo iz obdobja druge svetovne vojne je po ureditvi, bogastvu fondov in tematski raznovrstnosti

    poznan tudi v evropskem merilu; mnogi domači in tuji uporabniki priznavajo, da je to

    eden izmed največjih tematskih hraniteljev gradiva druge svetovne vojne v Evropi. Članek predstavlja

    zgodovino Arhiva in tematsko izbrane zbirke in fonde, mdr. fonde in zbirke vojaških partizanskih enot

    in ustanov, partizanske civilne fonde, italijanske in nemške fonde in zbirke, gradivo nasprotnikov narodnoosvobodilnega

    boja, zbirko dopolnilnega gradiva s spomini iz predvojnega in medvojnega obdobja,

    neobjavljenimi dokumentarnimi deli ter dopolnilnimi mikrofilmi, tematske zbirke o žrtvah italijanskih

    okupacijskih oblasti, Slovenkah v NOB, zbirko podpisov za priključitev Slovenskega primorja in Trsta k

    Jugoslaviji in zbirko resolucij za priključitev Slovenskega primorja in Trsta, zbirke o okupatorjevih zaporih

    in taboriščih ter sodnih zaporih v Ljubljani, osebne fonde z zapuščinskimi zbirkami ter številne druge.

    Ključne besede:

    arhivsko gradivo iz obdobja druge svetovne vojne, druga svetovna vojna 1939-1945, slovenski arhivi


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 1756021)
  • Alessandra Piani:

    Spomin na koncentracijsko taborišče v Gonarsu (1941–1943) v ustnem pričevanju krajevnega prebivalstva

    PDF več
    Prevod:

    Tomaž Jurca


    Izvleček:

    V Gonarsu v Furlanski nižini je v letih 1941–1943 delovalo koncentracijsko taborišče za civilno prebivalstvo

    z območij bivše Jugoslavije, v njem je umrlo več kot petsto oseb. To je zgodovinsko dejstvo, na katero

    pogosto pozabljamo. Pričujoči prispevek se nanaša na mojo diplomsko nalogo, ki sem jo zagovarjala na

    videmski univerzi leta 2005. Namen dela je bila obnovitev zgodbe koncentracijskega taborišča Gonars

    »od zunaj«, torej z gledišča krajevnega prebivalstva. Prav zaradi dejstva, da ni pred tem še nihče proučil

    razmerja med krajevnim prebivalstvom in taboriščem, dvema stvarnostma, ki sta si bili fizično blizu, a

    pravzaprav oddaljeni druga od druge, so pogovori z intervjuvanci omogočili raziskave v drugačnem okviru

    od tistega pri pisnih in uradnih virih.

    Ključne besede:

    koncentracijsko taborišče Gonars 1941–1943, ustno pričevanje,

    pogled krajevnih prebivalcev, meddržavni odnosi


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 281133056)
  • Paola Bristot:

    Don Kihot v Gonarsu: risbe Nikolaja Pirnata v zbirki družine Cordaro

    PDF več
    Prevod:

    Tomaž Jurca


    Izvleček:

    Tudi v najbolj skrajnih in nečloveških razmerah lahko nastanejo vezi prijateljstva in solidarnosti, ki so

    prav zaradi tega verjetno še trdnejše. Prav to je veljalo za zdravnika v taborišču Gonars, podporočnika

    Maria Cordara, in umetnika, kiparja in pisca Nikolaja Pirnata, med katerima se je rodilo prijateljstvo, ki

    se je nadaljevalo tudi po vojni. Pirnata so vojaki italijanske fašistične vojske zaprli februarja 1942, najprej

    v tako imenovano Belgijsko kasarno, marca pa so ga internirali v Gonars, kjer je ostal do maja 1943. Cordaro

    je kot medicinec vzpostavil z jetniki odnos, ki je presegal okvire njegove vojaške zadolžitve, njegova

    človekoljubnost se je jasno kazala v prizadevanjih, da bi ublažil ne samo fizične, ampak tudi njihove notranje

    rane. V znak spoštovanja in hvaležnosti so mu jetniki podarili svoje risbe, ki so kasneje postale del

    njegove zbirke z naslovom Civilni interniranci koncentracijskega taborišča. Gonars 1942. Zbirka zajema

    dela Hermana Vrečka, Miloša Mehore, Mirka Lebeža, A. D. Kurandiča, Ivana Garbajsa, B. Jeločnika,

    Otmarja Drelseja, J. Mežana, Leona Furlana, največ pa je Pirnatovih – risbe, ki jih je ustvaril v tem obdobju

    jetništva, nas presunejo, pojasni jih lahko le umetnikova trdna volja, da bi se vzdignil nad vsiljene

    omejitve in izpolnil hrepenenje po svobodi. Risbe pa niso zanimive zgolj z umetniškega gledišča, ampak

    še danes pomenijo tudi enega glavnih dokumentarnih virov tistega zgodovinskega obdobja in taborišč,

    ki so jih porušili takoj po kapitulaciji, da bi zabrisali sledi. Vrednost risb zato določa predvsem ohranjanje

    spomina na dejstva, kraje in osebe, ki so prišle v poročila zgodovine, ne da bi prejele povračilo za

    storjeno škodo.

    Ključne besede:

    koncentracijsko taborišče Gonars, Nikolaj Pirnat, Mario Cordaro,

    solidarnost, prijateljstvo, umetnost kot zgodovinsko pričevanje


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 281133312)

Horizonti zgodovine
  • Moishe Postone:

    Holokavst in trajektorija 20. stoletja

    PDF več
    Prevod:

    Anej Korsika


    Izvleček:

    Zgodovinarji, ki se ukvarjajo s holokavstom, se soočajo z dvema nalogama: kot dolžnost do mrtvih in v

    opozorilo prihodnjim generacijam morajo povedati in obeležiti zgodbo, obenem pa morajo zgodovino

    holokavsta integrirati v splošni tok zgodovinske zavesti. Sam se nameravam – s premislekom o možnosti

    odnosa med holokavstom in njegovimi posledicami ter temeljnimi časovnimi strukturami 20. stoletja –

    posvetiti drugi od obeh nalog, obravnavi holokavsta z vidika začetka 21. stoletja. Ta problematika postavlja

    vprašanje, ali je še mogoče – in če je, na kakšen način – razmišljati o prihodnosti, ne da bi izdali

    preteklost. Na podlagi svojih prejšnjih spisov bom zagovarjal tezo, da holokavst moremo in moramo analizirati

    z vidika procesov na ravni globinske zgodovinske strukture – da ga na tej ravni analize lahko osvetlimo

    in istočasno osvetlimo vidike splošne časovne strukturiranosti našega stoletja. Kategorije, kakršni

    sta »fašizem« ali »totalitarizem«, so morda uporabne za določene namene, ne morejo pa zadovoljivo

    razložiti načrtovanega uničenja evropskega judovstva, saj to ostaja zunaj njihovega analitskega obzorja.

    Dejansko lahko enako rečemo o teorijah Raula Hilberga in Hannah Arendt, ki poudarjata strukture birokratskih

    avtoritet ter delitev dela in s tem odgovornosti, ki je zaznamovala nacistični program uničenja.

    Takšni pristopi pomagajo osvetliti, kako je bil program izvršen in kaj ga je omogočilo, ne razložijo pa

    programa samega. Namesto tega bom predstavil razlago antisemitizma kot splošne ideologije in to poskušal

    povezati s splošnim časovnim strukturiranjem modernega sveta. Moj namen ni razložiti, zakaj sta

    nacizem in moderni antisemitizem v Nemčiji postala hegemona. Podrobneje bom poskušal določiti tisto,

    kar je postalo hegemono, in razložiti moderni antisemitizem kot notranje povezanega z nacionalsocializmom,

    pri tem pa izhajati z gledišča, ki lahko posreduje med analizo holokavsta in velikimi zgodovinskimi

    procesi 20. stoletja. Tak pristop obravnava program uničenja v navezavi na ideologijo in ne na tehnologijo

    ali popolno zgodovinsko kontingenco, o ideologiji poskuša razmišljati družbeno in zgodovinsko.

    S tem prispeva k razlagi uničevalskega projekta in njegove notranje vezi z »idealističnim« in »revolucionarnim

    « samorazumevanjem nacistov. Kaže na to, da je prav narava tega uničevalskega zločina – in ne

    zgolj izbira žrtev – utemeljena v analizi modernega antisemitizma, razumljenega kot fetišizirana forma

    antikapitalizma, ki je vzniknila v tranziciji iz liberalnega kapitalizma v državno usmerjenega.

    Ključne besede:

    holokavst, nacionalsocializem, antisemitizem, totalitarizem, ideologija, antikapitalizem, eseji


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 281133824)
  • Slavoj Žižek:

    Kaj hoče Evropa?

    PDF več
    Prevod:

    Urban Tarman


    Izvleček:

    Na tem mestu smo v skušnjavi obnoviti staro marksistično »humanistično« opozicijo »odnosa med

    stvarmi« in »odnosa med ljudmi«: v pogosto opevanem prostem pretoku, ki ga je omogočil globalni

    kapitalizem, so prav »stvari« (blaga) tiste, ki svobodno krožijo, medtem ko je pretok »ljudi« vse bolj

    nadziran. Ta novi rasizem razvitih je na neki način brutalnejši od nekdanjega rasizma: njegova implicitna

    utemeljitev ni niti naturalistična (»naravna« superiornost razvitega Zahoda) niti ni več kulturalistična

    (mi na Zahodu prav tako želimo ohraniti svojo kulturno identiteto), temveč je nebrzdan ekonomski egoizem

    – temeljna delitev je med tistimi, ki so vključeni v sfero (relativne) ekonomske blaginje, in tistimi, ki

    so iz nje izključeni. To, kar imamo v politiki in civilizaciji ZDA za obsojanja vredno in nevarno, je torej

    del same Evrope, eden od možnih iztekov evropskega projekta. Ni prostora za samozadovoljno ošabnost:

    ZDA so izkrivljeno zrcalo Evrope same. Že leta 1930 je Max Horkheimer zapisal, da bi tisti, ki nočejo

    (kritično) govoriti o liberalizmu, morali molčati tudi o fašizmu. Mutatis mutandis, vsem, ki obsojajo novi

    ameriški imperializem, bi lahko odvrnili: tisti, ki se nočejo kritično opredeliti do same Evrope, bi lahko

    molčali tudi glede ZDA. Edino pravo vprašanje v ozadju samozadovoljnih praznovanj, ki spremljajo širitev

    EU, torej je: Kateri Evropi se pridružujemo? Soočeni s tem vprašanjem, vsi skupaj, tako »Nova«

    kakor »Stara« Evropa, plujemo na isti barki.

    Ključne besede:

    politična ekonomija, politika, družba, globalizacija, filozofija kulture, Evropa, postkomunizem, Evropa, Evropska unija, ZDA, globalni kapitalizem,

    blagovni fetišizem, liberalizem, fašizem, imperializem, nasilje, rasizem, izključeni vs. vključeni


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 55486818)

Umetnost in stvarnost
  • Miroslav Krleža:

    Evropa danes

    PDF več
    Prevod:

    Mica Matković


    Ključne besede:

    kultura, politika, umetnost, Evropa, hrvaška književnost, eseji


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 281134336)
  • Oskar Davičo:

    Srečanje s Krležo

    PDF več
    Prevod:

    Mica Matković


    Ključne besede:

    kultura, umetnost, srbska književnost, spomini, Miroslav Krleža


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 281134592)
  • Varja Velikonja:

    In memoriam. Maruša Krese: Da me je strah?

    PDF

Odmevi in ocene
  • Božo Repe:

    Dušan Nećak: »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1963–1969)

    PDF več
    Ključne besede:

    ocene in poročila, Nećak, Dušan: "Ostpolitik" Willyja Brandta in Jugoslavija (1963-1969), mednarodni odnosi, zunanja politika, Nemčija , Jugoslavija


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 55462754)
  • Gal Kirn:

    Spominski park v Grahovem: od ideologije narodne sprave do odprtega zagovora fašizma

    PDF
  • Svet ZZB NOB Slovenije:

    Suverena država Slovenija – danes

    PDF več
    Ključne besede:

    družbene razmere, politične razmere, Slovenija


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 281138176)

  • Avtorski izvlečki

    PDF
Borec 66/703–705 (2014) Prelistaj Izšlo z denarno pomočjo JAK RS.