Ars & Humanitas 5/2 (2011)

satira, književnost

satira, glasba, pomenoslovje glasbe

roman iz pekla, slovenske srednjeveške knjižnice, pravni procesi,

Lucifer, Belial, Jacobus (Jacopo) da Teramo, Otto der Rasp, pravo, srednji vek, Lucifer, Belial, stari tiski

drolerije, humor, karikatura, iluminirani rokopisi, marginalna dekoracija

enigma, esej, karikatura, norost, paradoksalna hvalnica, pasticcio, resnica, satira, utopija, Céline, Erazem Rotterdamski, Montaigne, Thomas More, Rabelais, Telemska opatija

španski zlati vek, gledališče, Lope de Vega, nova komedija

raj, poslednja sodba, Fra Angelico, slikarstvo, ikonografija, renesančna umetnost

Hortulus animae, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, lesorezne ilustracije, predreformacijska pobožnost, protestantska pobožnost,

Lukas Cranach st., Georg Rhau

Izvleček:

Članek obravnava imaginarne carigrajske vedute dveh angleških slikarjev 19.

stoletja ter jih postavlja v kontekst orientalizma in otomansko-britanskih stikov.

Osredotoča se na analizo dveh ključnih slik obeh slikarjev. Britanski umetniki, ki

so obiskali prestolnico otomanskega cesarstva, niso bili zmeraj poklicni slikarji in

njihovi obiski Carigrada niso imeli zmeraj umetniških ciljev. Avtor razkriva, kako

ekonomskim, političnim in vojaškim povezavam med Veliko Britanijo in prestolnico

otomanskega cesarstva ni uspelo v zadostni meri definirati umetnostne produkcije, ki

je vzpostavila podobo Orienta v Zahodnem svetu.

V prvem delu članek defi nira izoblikovanje in razumevanje pojma Orient na

Zahodu. Nadaljuje z obravnavo politike Otomanskega imperija do Zahoda ter

njegovih političnih, ekonomskih in umetnostnih vezi z Zahodno Evropo, prek

katerih se poskuša vzpostaviti kot del Zahodnega sveta. V nadaljevanju avtor oriše

zgodovinski razvoj orientalizma, zlasti odnosov med Veliko Britanijo in Otomanskim

imperijem. V osrednjem delu se posveti analizi ene najzgodnejših vedut Carigrada,

delu britanskega pomorščaka Th omasa Morgana in delom dveh britanskih slikarjev

19. stoletja. Raziskuje predvsem razloge za vključevanje imaginarnih elementov,

za katere so na Zahodu verjeli, da so resnični in da predstavljajo obstoječe stanje v

otomanski prestolnici.

orientalizem, carigrajske imaginarne vedute, angleški slikarji

Izvleček:

Kamin škofijske palače v Ljubljani je eno od najbolj nenavadnih umetniških del z

začetka 16. stoletja. S katerimi konteksti je treba povezati to anonimno delo, ki je nastalo

okrog leta 1512? To je bistveno vprašanje, ki ga je treba razrešiti brez posploševanj, kar

pomeni, da se je treba soočiti s problematiko, namesto da bi se ji izogibali. Ta kamin,

ki so mu raziskovalci namenjali le malo pozornosti, naj bi vseboval prvine »gotike«

in »renesanse«, toda te besede leta 1512 niso imele nobenega pomena, preprosto niso

obstajale. Edina beseda, ki so jo takrat uporabljali v škofijski palači v Ljubljani, je bila

»eleganten«, in to besedo je treba postaviti v nasprotje z drugim izrazom, ki je bil

takrat v Evropi zelo v modi, »barbarski«. Med osebnostmi, ki jih je treba umestiti

okrog tega dela, sta škof Krištof Ravbar in humanist Avguštin Prygl, opredeliti pa

je mogoče tudi širši intelektualni krog z Bernardom Pergerjem, Lorenzom Vallo,

Angelom Polizianom in Francescom Colonnom. Če smo pozorni na spise teh avtorjev,

še posebej na Colonnove, ni pravega vrednostnega nasprotja med njihovim časom

in antiko. Pri njej se navdihujejo, da bi ustvarili govorico – nosilko kulture –, ne da

bi zavračali srednjeveško umetnost, pri čemer so spoštovali superiornost krščanstva.

Težko je poimenovati bitja, upodobljena na kaminu škofijske palače, in

poimenovanje je lahko celo nevarno. Ne smemo prezreti tega semantičnega problema,

kajti vsako navajanje imena se sklicuje na določeno kulturno ali jezikovno ozadje,

ki nezavedno usmerja naše sklepanje. Prav tako je nemogoče uporabljati besedišče

tiste dobe, ker pogosto ne vemo, katere jezike so govorili naročniki in umetniki ter

kako so prilagajali ali prevajali določene izraze (to je bil pravi intelektualni problem že

okrog leta 1500 – spor o nominalizmu, prve teorije prevajanja, Colonnova semantična

oklevanja). Zavedali so se tudi, da ime trdno določi neko poljubno resničnost ter ne

razreši problema razmerja med jezikovnimi bitnostmi in miselnimi predstavami. Tako

zadnje raziskave na temo hibridizacije in metamorfoze zavzamejo stališče, da je treba

bitja predvsem dobro opisati in jim ne dajati imen, ker jih lahko s tem iztrgamo iz

njihovega konteksta.

V Ljubljani ne vemo, ali gre za tuja, imaginarna, sanjska ali mitska bitja, preprosto

za stare zglede ali igrive stvaritve. Poleg tega je bil proces hibridizacije v tistem času

po Evropi zelo razširjen na različnih ravneh kulture, vsak primer je specifičen. Z

enakimi težavami se srečujemo pri dekorativnem rastlinskem okrasju, ki ne napotuje

na nobeno posebno kulturno sfero – ali na več sfer hkrati.

Da bi bolje razumeli kontekst, bomo skušali zamejiti problematiko govorice –

umetniške, književne in domače. Ob preučevanju, kako je sestavljen kamin, lahko

analiziramo tip govorice, ki je uporabljen. Noben jezik še ni določen (niti latinščina

ne) in izbrati neki jezik pomeni tudi, da se človek vpiše v zgodovino, v politično in

zemljepisno polje. Ker je Ljubljana križišče, so bile izbire nabite s pomenom, ljudje so

se hoteli vpisovati v različna kulturna področja, med različne oblasti, od Rima, prek

Svetega rimskega cesarstva in tja do slovanskega sveta. V tem kontekstu je bila naloga

antike ponuditi celoto modelov, vendar pa je nikakor ne smemo obravnavati kot oviro

za udejanjanje umetniške svobode in inteligence. To dvoje je imela, nasprotno, nalogo

spodbujati.

Analiza tipologije kamina kaže, da ne ustreza nobeni geografi ji, interpretira tako

antiko kakor tudi srednji vek in je inovativna – ne glede na kakovost izdelave. Prisotna

je torej jasna volja po razlikovanju od svojih sodobnikov. Da bi bolje preučili to

razsežnost, je treba poseči po orodjih, lastnih govoricam. Mogoče je uporabiti splošen

izraz »govorica umetnosti«, semiologija ali deli diskurza v retoriki, toda to nam le

malo pomaga.

Preveč prvin glede namenov se nam izmika. Zato je praktično nemogoče, da bi

se na njihovi osnovi lotili medbesedilnega branja, ki bi razkrilo avtorja, osebo, ki ji

je delo posvečeno/naročnika, gledalca. Tudi ni več sledu o razpravah o »arhitekturni

govorici«, toda interpretacije Vitruvija so bile še zelo polemične – in torej vir svobode.

Dejansko kamin ustreza izjemno nenavadnemu ukvarjanju z oblikami, do katerega je

v Avstriji in Evropi prišlo v letih 1500–1520.

Torej je treba kamin škofijske palače v Ljubljani poskusiti gledati in obravnavati

zunaj vsakega referenčnega sistema, osredotočenega na Italijo ali na kakšno drugo

pokrajino. To delo se opredeljuje samo kot lastno središče svojega referenčnega sistema.

Če analiziramo like kot sintagme s sistemom paradigem in leksemov, je mogoče razbrati

»jezikovno strukturo«. Najprej, površina ali praznina nimata vrednosti paradigme,

če uporabimo teorije Aloisa Riegla in Clauda Zilberberga, liki so torej omejeni na

preprost diskurz brez razmerja s kaminom, ki je njihov nosilec. Kar zadeva slovnična

obrazila, je sistem števila in spolov zelo poenostavljen, interakcije med različnimi

prvinami kamina so torej omejene na najmanjšo možno mero. Sami liki so sestavljeni

iz leksikalnih in ne gramatikalnih sintagem, s prehodnimi glagolskimi razmerji. Ta poenostavitev govorice, v kateri pa ostaja nekaj jasnih pravil, vendarle osvetljuje napor

in premišljevanje obdobja, kako narediti za svojo govorico in kulturo preteklosti, z

namenom utrditi in poveličati sedanjost ter ne obuditi v življenje časa, ki so ga takrat

že imeli za mrtvega. Na semantični ravni je velik problem, kako na novo izraziti svoje

znanje, da bi ga mogli prenesti dalje. Na primer: obrtnik, ki je delal kamin, ni imel

jezikoslovnega, kulturnega in teoretičnega znanja, da bi razumel napotila humanistov

škofovskega dvora v Ljubljani, in iz tehničnega vidika je njegova izdelava slab prevod

namenov naročnikov.

Zakaj je vredno, da se posvetimo kaminu škofijske palače v Ljubljani in ne

kakšnemu drugemu delu, bogatejšemu in bolj kakovostnemu, pri katerem bi se bilo

lažje poigravati z izrazi, kjer bi bilo lažje razbirati interakcije? Zato, ker za bogatejša

dela že obstajajo številne analitične metode, medtem ko se je ta kamin upiral vsem

poskusom analize, ostal je zazidan v molk posploševanj. Treba je izdelati nova orodja,

da bi ga pripravili k temu, da »spregovori«, in se osvoboditi splošnosti, ki izbrisujejo

bogastvo posamičnega konteksta.

Tako v Ravbarjevem krogu kakor pri Colonni ni umetnost ne antična ne moderna,

predvsem je nekaj domišljijskega in duševnega. Treba je opustiti idejo vpliva in

uporabiti idejo micelija Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija, da bi dojeli medsebojno

vplivanje med intelektualnimi in umetniškimi stvaritvami, se pravi, da ni hierarhične

podreditve, da lahko vsaka prvina vpliva na vse druge ne glede na njihov položaj. Na

Kranjskem je škofijski kamin zelo rodovitno vozlišče v še dokaj neraziskanem miceliju.

kamin škofijske palače (Ljubljana), renesansa, gotika, hibridizacija, jezik, likovna govorica, umetnost, lingvistika

industrijsko oblikovanje, ikone industrijskega oblikovanja,

kulturni pomen predmetov, identiteta, motorno kolo vespa, Alessi

Ladislav Benesch, kulturna dediščina, spomeniško varstvo

recenzija, gospodinjsko delo, hišne pomočnice, plačano hišno delo

izseljenci, priseljenci, kulturna identiteta, večkulturnost, življenjske zgodbe, recenzija

umetnostna zgodovina, marksizem, teorija umetnosti

Nadja Bartol, Gašper Cerkovnik, Nataša Golob, Aykut Gürçağlar, Branka Kalenić Ramšak, Nataša Kavčič, David Krašovec, Dominika Lušin, Branko Madžarevič, Katja Mahnič, Leon Stefanija