Filter

 

Analiza 18/1–2 (2014)

Poudarjeno

Smrtna kazen je v teh krajih precej eksotična in vsaj na prvi pogled – tak očitek me ne bi začudil – neaktualna tema. V Sloveniji je bil zadnji obtoženec pravnomočno obsojen na smrt in usmrčen daljnega leta 1957, po več desetletjih dejanskega moratorija na izrekanje in izvrševanje smrtne kazni pa je nova ustava RS iz leta 1991 ta pravni institut dokončno izbrisala iz veljavnega pravnega reda. Po svetu, zlasti v državah, ki so to obliko kaznovanja ohranile vse do danes, pa razgrete razprave o smrtni kazni še zdaleč niso potihnile. Pričujoč članek ni mišljen kot poskus oživitve razprave o smrtni kazni pri nas, še manj, bog ne daj, kot predlog za njeno vnovično uvedbo. Je bolj miselna vaja v moralni filozofiji oziroma, natančneje, moralni metodologiji in bi si po tej plati namesto smrtne kazni za svoj predmet lahko izbrala tudi kak drug filozofsko zagaten moralni problem, recimo abortus ali evtanazijo. Odločitev za moralen premislek o smrtni kazni pa kljub temu ni povsem naključna. K izbiri naslovne teme me je spodbudilo več stvari. Na prvem mestu dve nedavni častitljivi obletnici, najprej 65. obletnica sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic, nato pa še 25. obletnica ustanovitve slovenske podružnice Amnesty International, mednarodne organizacije, ki se najdlje in najglasneje zavzema za globalno odpravo smrtne kazni. Polemike ob bolj ali manj teoretični uvedbi dosmrtnega zapora v nov kazenski zakonik RS so za povrh dodobra razgrele kaznovalno domišljijo laične javnosti in obudile stara razmišljanja o tem, kje poteka zgornja meja še moralno sprejemljivega kaznovanja. Sočasno so dale v mednarodni filozofski in pravni stroki razpravam o smrtni kazni nov zagon posamezne empirične (ekonometrične) študije, ki naj bi po oceni posameznih (resda redkih) komentatorjev potrdile statistično pomemben odvračalni učinek smrtne kazni (vsaka izrečena in izvršena smrtna kazen naj bi rešila med 5 in 18 človeških življenj). Dovolj razlogov torej, da s te teme otresemo prah in ponovno preverimo trdnost zdaj že bolj ali manj samoumevno odklonilnega stališča do smrtne kazni.

Iz prispevka: Smrtna kazen in pravica do življenja (Friderik Klampfer)


« Nazaj na predstavitev revije

Kazalo

Dileme smrtne kazni
  • Friderik Klampfer:

    Smrtna kazen in pravica do življenja

    PDF več

    Izvleček:

    V članku se kritično lotevam enega izmed bolj tradicionalnih in vsaj v laični javnosti priljubljenih argumentov proti

    smrtni kazni, tistega namreč, ki tovrstni kazni nasprotuje v imenu prirojene in neodtujljive pravice vsakega človeka,

    vključno z morilcem, do življenja. Da ni ta zamisel ne naivna in ne eksotična, pričajo nekateri temeljni

    mednarodnopravni dokumenti s področja človekovih pravic. Vsaj za dikcijo uvoda v 2. protokol k Mednarodnemu

    paktu o državljanskih in političnih pravicah, pa tudi za dokumente in izjave vodilnih nevladnih organizacij s področja

    varstva človekovih pravic in svoboščin, denimo Amnesty International (slovenska ustava in Evropska konvencija o

    varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta po tej plati nekoliko previdnejši) lahko rečemo, da opirajo svojo

    zahtevo po odpravi smrtne kazni na univerzalno in (domnevno) neodtujljivo pravico vseh ljudi do življenja.

    V članku predstavim vrsto razlogov, zakaj me abolicionistični argumenti iz univerzalne in neodtujljive pravice do

    življenja osebno ne prepričajo in zakaj jim kljub intuitivni privlačnosti tudi drugi ne bi smeli nasesti: (i) tudi če jo

    razumemo velikodušno, mora biti pravico do življenja, podobno kot velja to za vsako drugo pravico, vsaj načeloma

    mogoče zapraviti ali se ji odreči; (ii) pred morilčevo pravico do življenja bi lahko imele v primeru konflikta prednost

    druge, enako pomembne pravice drugih ljudi; in končno (iii) nad pravico morilca do življenja bi lahko prevladali kaki

    drugi moralni premisleki, denimo dolžnost države, da poskrbi za učinkovito varstvo pravic svojih državljanov, ali pa

    zasluženost kazni. Prispevek zaključim z nekaj kritičnimi opazkami o čedalje bolj prevladujoči, za moralno

    raziskovanje pa škodljivi razvadi, da se vse moralne dileme prevaja v jezik (konfliktnih) moralnih pravic.

    Ključne besede:

    smrtna kazen, pravičnost/krivičnost kazni, pravica do življenja, pravica do silobrana, pravica do

    grožnje, pravica do kaznovanja, konflikt med pravicami, moralna zaslužnost


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 56325986)

Stroji, zavest in fenomenologija
  • Janez Bregant:

    Stroji in zavest: problem takšnosti

    PDF več

    Izvleček:

    Članek se ukvarja z vprašanjem, ali je fenomenalna zavest, tj. 'kako je biti', nekaj, kar je rezervirano izključno za

    človeka, ali pa nekaj, kar bi lahko v enem izmed možnih svetov imel tudi stroj. Iz različnih problemov zavesti izlušči

    tri, ki se najpogosteje povezujejo s tako imenovanim problemom takšnosti in tvorijo težek problem zavesti, tj.

    vprašanje, kako so lahko takšnosti fizične. Na poti do takšnega odgovora nanj, ki bi ohranil fizikalizem, stoji

    argument iz znanja, ki dokazuje, da takšnosti niso fizične, filozofi pa si glede tega, kako ga zavrniti, da ohranimo

    resničnost fizikalizma, niso edini. Članek s pomočjo enostavne dileme namiguje na to, da za ugotovitev tega, ali

    lahko obstajajo tudi zavestni stroji, takšnega soglasja sploh ne potrebujemo, saj narava takšnosti pri tem, ali lahko

    pripišemo fenomenalno zavest tudi, npr. robotom, nima nobene vloge.

    Ključne besede:

    fenomenalna zavest, takšnosti, 'kako je biti', argument iz znanja, obrnjen spekter


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 56326242)

Estetika narave – novi pogledi
  • Blaž Mazi:

    Predlog za globoko estetiko narave

    PDF več

    Izvleček:

    Po vzoru koncepta globoke ekologije oziroma globoke okoljske etike, v kateri je narava postavljena v izhodišče

    etičnih in filozofskih naporov, članek predlaga v estetiki narave vpeljavo globoke estetike narave. Njena glavna

    značilnost je zavrnitev estetskega cenjenja, obremenjenega z usedlinami romantike, vrednotenja narave prek podob,

    fotografij, videoposnetkov in drugih nosilcev. Hkrati predlaga razširitev pojma narave (v estetiki narave) na celotno

    vesolje, zaradi česar bi morali poleg scenerijsko-krajinske v estetiki narave uvesti tudi pregledno perspektivo. Predlog

    za globoko estetiko narave vsebuje tudi poziv, da bi morala disciplina upoštevati (neformalno) geološko dobo:

    antropocen.

    Ključne besede:

    okoljska estetika, estetika narave, globoka ekologija, okoljska etika, globoka estetika narave,

    Claudeovo zrcalo, vesoljski poleti, romantika, vesolje, pregledna perspektiva, pregledni učinek, antropocen


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 56326754)

Iz indijske filozofije
  • Tina Košir Mazi:

    Dhvani (»nakazani pomen«) v kontekstu srednjeveške indijske poetike, filozofije jezika in ontologije monističnega kašmirskega šivaizma

    PDF več

    Izvleček:

    Dhvani (»nakazani pomen«) je eden osrednjih pojmov indijske poetike. Z delom Dhvanyāloka (Osvetlitev

    nakazanega pomena) ga je v 9. stol. vpeljal Ānandavardhana, dokončno pa stoletje pozneje v komentarju (Locana )

    utemeljil Abhinavagupta. Zagovorniki teorije dhvanija so bistvo poetičnega jezika videli v njegovem samopreseganju:

    poetični jezik z jezikovnimi sredstvi »nakazuje« neubesedljivo in tako poraja estetsko izkustvo. Pričujoči prispevek

    osvetljuje širši teoretski kontekst, ki po mnenju avtorice omogoča takšno razumevanje jezika. Bhartrharijev

    lingvistični monizem poudarja inherentno jezikovno naravo zavesti na kozmični in individualni ravni, različne ravni

    govorice (vāk ) pa ponazarjajo odnos med ontološko enostjo in pojavno mnogoterostjo. Utpaladeva in

    Abhinavagupta sta Bhartrharijeve zamisli vključila v svojo formulacijo ontologije monističnega kašmirskega šivaizma:

    ravni govorice v njuni filozofiji ustrezajo ontološkim ravnem. Osrednja teza članka je, da je prav zaradi globlje

    teoretske refleksije Abhinavaguptov zagovor dhvanija konsistentnejši od Ānandavardhanovega. Še več, v

    Abhinavaguptovi reformulaciji je »nakazovanje« mogoče razumeti kot proces, analogen odnosu med imanentnim in

    transcendentnim.

    Ključne besede:

    dhvani, kašmirski šivaizem, indijska filozofija, indijska estetika, monizem


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 56327010)

Wittgenstein in skepticizem
  • Špela Vidmar:

    O Gotovosti in epistemologija

    PDF več

    Izvleček:

    V članku obravnavam Wittgensteinovo glavno delo s področja epistemologije – O gotovosti. V prvem poglavju se

    ukvarjam z njegovo analizo pojma vednosti, v drugem pa z analizo pojma dvoma. Po Wittgensteinu vednost in dvom

    obstajata le znotraj jezikovnih iger: vednost imamo, kadar lahko za to navedemo neke razloge; kar pa ne drži v

    primeru naših »gotovosti«; dvom je lahko le tam, kjer je gotovost v nekaj drugega. Zaključim s trditvijo, da je

    Wittgensteinova obravnava teh pojmov primarno gramatična in ne epistemološka.

    Ključne besede:

    Wittgenstein, jezikovna igra, vednost, gotovost, dvom


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 56327778)
Analiza 18/1–2 (2014) Prelistaj Izšlo z denarno pomočjo JAK RS.