Filter

 

Amfiteater 5/1 (2017) Revija za teorijo scenskih umetnosti

Poudarjeno

Peti letnik Amfiteatra začenjamo s štirimi razpravami, ki jih dopolnjuje še kvartet knjižnih recenzij. V prvi razpravi Anja Rošker obravnava segment opusa Jerneja Lorencija z vidika medkulturnih uprizoritev. Predstave, ki so nastale med letoma 2005 in 2011, še niso bile pregledane na tak način. Sledita razpravi, izvirno pisani v angleškem jeziku. Jure Gantar raziskuje uprizoritve, v katerih so režiserji in drugi sodelavci nujno izpostavljenipreizpraševanjem (ne)zvestobe izvirnikom. Osrednji primeri predstav izhajajo iz dramskega gledališča (natančneje Shakespearja) in opere, prostorsko pa iz Velike Britanije, Kanade in ZDA, z nekaj občasnimi postajami v Evropi. Razprava s pomočjo memetike ter fascinantnih zgodovinskih podrobnosti predlaga, da je prav odmik od tradicionalnih uprizoritvenih praks in branj tisti, ki omogoča dolgoročno preživetje iger. Razprava Angele Butler v središče postavlja vprašanje, kako se dublinski gledališki festival odziva na informacijsko intenzivno sodobnost, zaznamovano z digitalno kulturo in novimi oblikami pozornosti, ki jih avtorica imenuje protipozornosti. Poleg izpostavljenih vsebinskih plati ima objava njene razprave v Amfiteatru še en motiv – upam, da bo v prihodnosti koga spodbudila, da bi na soroden način pisal o Festivalu Borštnikovo srečanje ali Tednu slovenske drame oziroma podobnem preglednem festivalu na slovenskih tleh. Zadnji kratki znanstveni prispevek je nastal ob knjigi Iva Svetine <em>Gledališče Pekarna (1971–1978). Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje</em>. Tomaž Toporišič v njem obravnava slovensko neoavantgardno gledališče in Pekarno razglasi za najbolj provokativnega znanilca »performativnega obrata in antropološkega gledališča, ki je v sedemdesetih letih pomagal prevetriti tudi pojem nacionalne identitete«.

Iz prispevka: Uvodnik (Maja Šorli, glavna in odgovorna urednica)


« Nazaj na predstavitev revije