Filter

 

Amfiteater 4/1 (2016) Revija za teorijo scenskih umetnosti

Poudarjeno

Prva številka četrtega letnika Revije za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater prinaša štiri razprave domačih avtoric in avtorjev ter tri knjižne recenzije.

Iz prispevka: V tokratni številki pa avtorja in avtorici raziskujejo sodobnejše žanre, ki načrtno presegajo konvencijske omejitve glavnih gledaliških tipov. (Maja Šorli, glavna in odgovorna urednica)


« Nazaj na predstavitev revije

Kazalo

  • Tomaž Krpič:

    Gledalčeva spoznavna nadomestitev odsotnega performerjevega fenomenalnega telesa

    PDF več

    Izvleček:

    Članek obravnava predstavo Feng šus v gledališču brez igralca. Značilnost predstave je odsotnost fenomenalnega telesa performerjev. Avtor analizira - pri tem uporablja tipologijo uprizoritvenih teles Erike Fischer-Lichte - edinstveno razmerje med prisotnim semiotičnim in odsotnim fenomenalnim telesom performerja na eni strani ter prisotnim fenomenalnim in semiotičnim telesom gledalca na drugi. Avtor pri analizi uporablja tudi elemente kognitivne sociološke teorije Eviatarja Zerubavela (smisel kot socialna relacija med označenim in označevalcem) in elemente teorije materialne kulture Tima Danta (vloga umetniškega dela kot predmeta, ki posreduje v procesu sporazumevanja). Avtor opiše in pojasni, kako gledalec z uporabo svojega lastnega fenomenalnega telesa kognitivno nadomesti odsotno performerjevo fenomenalno telo, kar daje vizionarski izjavi Edwarda Gordona Craiga o gledališču brez zapisane besede in gledališču brez igralca nov pomen.

    Ključne besede:

    scenske umetnosti, sodobno gledališče, uprizoritve, scenografija, performance, gledalci


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 4109147)
  • O utelešenju kritike v performansu

    PDF več
    Prevod:

    Nenad Jelesijević


    Izvleček:

    Dezidentifikacija so-udeležencev performativne situacije omogoča pretočne variacije telesnih izkustev, ki so osvobojena spon specializacij znotraj "polja performansa" - igralke, kritika, performerja, plesalke, dramaturginje, producenta itd. Ta zelo zahteven položaj dehierarhizira tako kriticizem kot performativno dejanje in spodbuja eksperimentalno ustvarjalno iskanje vezi med sistemsko/nezavedno razdeljenimi oblikami ustvarjalnosti ter jih potencialno uteleša v performativni diskurz onkraj zaprtega krogotoka prevladujoče umetnostne produkcije obstoječega. Med fragmenti petih sodobnih performansov, ki raziskujejo in/ali relativizirajo odnose med občinstvom, kritiki, performerkami in oblikovalci konceptov, želimo v tem prispevku afirmirati kritično percepcijo funkcije kritike (kriticizma) v performativni situaciji. V predlaganem kontekstu je utelešena kritika značilnost živega in nenehno spreminjajočega se kolaža performativnih teles, ki so dejavno udeležena v neki tukaj-zdaj disenzualni situaciji in stremijo prej k vzpostavitvi govora (ki vznikne v performansu kot eksperimentu) kot predstavitve (umetniškega izdelka, blaga, spektakla).

    Ključne besede:

    sodobno gledališče, performance, kritičnost, subjektivizacija, občinstvo, gledalci


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 34099549)
  • Mala Kline:

    Neoperativna gledališča: o biti-skupaj singularnosti

    PDF več

    Izvleček:

    Članek na podlagi dveh primerov gledališča v razširjenem polju, Recollections Dalije Aćin Thelander in drugič Simone Semenič, obravnava obliko neoperativnega gledališča in njegov transformativni potencial. Omenjena participatorna performansa z izničenjem organizacijskih postopkov gledališkega aparata, ki je povezano s subverzivno gesto "narediti manj", izničita sam gledališki aparat. Umik in odmaknjenost delujeta kot organizacijski strategiji. Z "aktivnim izničenjem" se spodkopava kapitalistična ideologija v obliki imperativa produktivnosti in udejanjanja vsega potenciala, ki je ukoreninjen v večini participatornih in interaktivnih relacijskih performansov. Performansa izničita problematični postpolitični mit, ki ga potencialno predpostavljajo participatorna relacijska umetniška dela, namreč idejo skupnosti kot demokratične unije, v kateri vsakdo nosi odgovornost za udeležbo in vpletenost, a ne sproža nobenega pravega antagonizma. Z omogočenjem možnosti ne-pisanja se normativna oblika proizvodnje družbenosti prekine in se ponovno vzpostavi potencialnost biti skupaj kot oblike skupnega. Gledalci so prepuščeni odsotnosti mita in njegovega imperativa enotnosti, identitete in pripadanja. Prepuščeni sami sebi vsak zase spišejo performans in tako uvedejo neoperativno skupnost singularnosti, premeščeno v njihovo skupno zunanjost kot prostor komunikacije in skupni imenovalec skupnosti, ki prihaja.

    Ključne besede:

    scenske umetnosti, sodobno gledališče, etika, performance


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 4109403)
  • Katja J. Gorečan:

    Koreopesem ali poetična drama afroameriške feministične avtorice Ntozake Shange

    PDF več

    Izvleček:

    Koreopesem je žanr dramskega izražanja ali oblika performativne pisave, ki vključuje poezijo, ples, glasbo in igro. Termin je leta 1975 prva uporabila Ntozake Shange pri označbi svojega dela za zaznamovana dekleta, ki so razmišljala o samomoru/ko je mavrica dovolj. Jezik (predvsem sleng) je tisti pomembni element v Shangeini koreopesmi, ki jo loči od tradicionalne ameriške književnosti, s katero se kot afroameriška ustvarjalka ni zmogla poistovetiti. S koreopesmijo sicer poudarja pomen gibanja (poudarek je predvsem na telesu žensk kot zaznamovanem elementu) in neverbalne komunikacije, a vendar učinkuje kot dramsko delo, ki temelji na pripovednih in izpovednih prizorih, ki pa so oblikovani kot pesniški monologi in dialogi. Tako koreopesem ni omejena le na poezijo in ples, ampak deluje kot celovito in dodelano performativno delo. Koreopesem lahko poskusimo definirati kot poetično dramo, saj je v njej malo dogajanja, malo oseb in je namenjena predvsem upodabljanju čustvenih stanj. V Shangeini koreopesmi za zaznamovana dekleta, ki smo razmišljala o samomoru/ko je mavrica dovolj se tako soočamo z izpovedmi sedmih dam, ki nastopajo v barvah mavrice ter se z osredotočanjem na čustvena razmerja (občutja manjvrednosti, nasilje nad ženskami, splav, izsiljevanje, umor otrok, izguba nedolžnosti) odpovejo in izognejo načelu dogajanja, značaja in dialoga. Razprava primerja značilnosti koreopesmi in poetične drame ter predstavi tudi nekatera druga avtoričina dramska besedila.

    Ključne besede:

    ameriška poezija, koreopesmi, poetične drame, ženske, feminizem, rasizem, literarne kritike


    Zaloga po knjižnicah (COBISS.SI-ID: 4109659)